Nalagam

prosim počakajte ...

Hodim in hodim in hodim.

Zgornja misel se nahaja v knjigi Camino, avtorice Petre Škarja. Marsikaj se mi je vtisnilo v spomin. Marsikaj se me je dotaknilo. »Hodim in hodim in hodim,« piše Petra. Jaz tudi.

Zadnja leta sem res malo brala. Vsi Petrini dnevi Camina in še vsi tedni po Caminu so tudi meni, v udobnem stanovanju, predstavljali manjši napor. Ugotovila sem namreč, da sem povsem brez kondicije za branje knjig. Članki na internetu so vsekakor precej krajši … Berem in berem in berem. Za visenje na internetu še prehitro najdem čas, sedenju ob knjigi pa so se dnevi kar sami izmikali …

Camino je vsekakor vreden branja. Najdem se v Petrini zgodbi. Samodestrukcija. Hinavska prijateljica. Tudi jaz jo poznam. Ne vedno. Občasno. Včasih samo v mislih. (Grozno naporne misli tipa »Jaz sem zanič, jaz nisem dovolj dobra« in »Jaz sebe ne maram.« Včasih pride tudi do škodljivih vedenj oz. dejanj. Zakaj? Od kje? Kako prenehati? Vzrok travme? Kako spraviti to ven iz sebe, stran od sebe? Zakaj se ne maram? Zakaj nisem nikoli dovolj dobra? Za koga?

Hvala ti, Petra. Hvala ti, ker si pisala o tem. Hvala ti, ker si svoj Camino delila z nami.

Hodim in hodim in hodim. Jaz že toliko in toliko in toliko let hodim … Že kup različnih terapij sem obiskovala, že kup pogovorov imela, pa še nisem na cilju. Nestrpna sem. Zakaj še ni cilja? Hodim in hodim in hodim. Tudi  Petra je hodila dolgo in marsikje. Ob tem mi odleže. Naredila je veliko stvari, že pred Caminom. Potem je prehodila Camino in potem je Camino vodil njeno življenje doma. Očitno je samospoštovanje tek oz. hoja na dolge proge. Pri meni so vmes še koraki nazaj … Hinavska prijateljica – kot skupek različnih načinov samodestrukcije poimenuje Petra – je res trdovratna. Tudi jaz sem naredila že marsikaj, da bi se je znebila … pa me še marsikaj mori. Nisem se je še znebila. Ko se jezim nase se spomin na Verin stavek iz knjige: »Ne bori se. Sprejmi to kot del sebe, ki ga želiš spremeniti.« Vsekakor je razlika v odnosu. Napetost, boj, sovraštvo do sebe … ali pa mirno delo na sebi, z ljubeznijo do sebe …

Petra se je dokazovala na vseh področjih, v šoli, v športu, povsod … da bi enkrat le začutila lastno vrednost … Ko se vklopi hinavska prijateljica, te vrednosti ni. Vem tudi jaz. Kar manjka Petri, manjka tudi meni. Varnost, zaupanje, zaščita in vrednost. Fino, res fino bi bilo te stvari dobiti doma. Jaz tega doma ne čutim. Včasih je neuslišana potreba po varnosti, zaupanju, zaščiti in vrednostni tako velika, da se zjočem. Hočem drugačen dom in hočem biti dovolj dobra in na hočem svoj varen prostor! Hkrati pa mi sploh ni jasno, zakaj tukaj in zdaj nisem srečna – drugi namreč vsi mislijo, da bi morala biti. (Neumnost!)

Marca začnem s prostovoljnim delom v ekovasi na severu Nemčije. EVS projekt. Osem mesecev bom tam. Morda bom tam prehodila del svojega »Camina«.

Včasih sem res nestrpna do sebe, a na koncu je važno le eno. Da hodim in hodim in hodim. Da nikoli ne neham hoditi. Včasih hitreje, drugič počasneje, včasih poskočno in veselo ter drugič utrujeno in sključeno. Važno je le, da hodim in hodim in hodim. Da se trudim po svojih zmožnostih. Tudi polžek pride enkrat do svoje solate/cilja. =)

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.