Nalagam

prosim počakajte ...

Zakaj rinem v ekovas?

Zakaj rinem v ekovas?

Rabim malo spremembe, rabim malo spremeniti okolje, želim si iti za nekaj časa na podeželje, želim malo ven iz Domžal, želim malo ven iz mesta … Želim si iti na EVS, želim si iti v tujino. Že med študijem sem gledala, kako so drugi hodili za semester ali dva študirat ali pa na prakso v tujino … Zdaj jaz lovim zadnji vlak, pa stvar je zelo koristna in brezplačna (EU krije vse). Želim se naučiti nemščine in ekološkega kmetovanja … Mislim, da bo tam zanimiva družba in zanimiv vsakdan. Veselim se vsega tega.

Mja. To so klasični površni odgovori, ki jih dam vsem.

Rabim tri šole in en odgovor. To je moj zakaj.

In vem, da bo včasih malo bolelo.

Sem (raz)vajena mesta in bloka in toplih radiatorjev in vroče vode. Vajena sem lastne kopalnice, lastne kuhinje, optičnega interneta in daljinca v svoji roki. Tudi udobnega fotelja sem vajena. Trgovin na vsakem koraku tudi. Vajena sem tega luksuza.

Vse to mi ni dovolj. Ni tako rožnato, kot zgleda od daleč. Osamljenost včasih boli. Kje je smisel? Včasih se mi zdi enostavno vse brez smisla. Poleg tega stanovanje ni moje, ampak sem ptička v zlati kletki, ki sicer je zlata … ni pa moja in ne smem je urediti po svoje. Kletka pač. Mamina.

Rabim tri šole in en odgovor. To je dejstvo.

Prva šola: sobivanje.

Druga šola: delovne navade.

Tretja šola: preprostost.

Rabim tri šole in en odgovor. To je nujno.

Šola sobivanja.

Nujna »veščina« za življenje. Tudi če bom kdaj živela v dvoje. Ful je fajn imeti svoj mir in svoj komfort. Imam brata, ampak je toliko starejši, da pravijo, da sva bila oba edinca. Deliti si stvari, prilagajati se, pomagati si, videti drug drugega, postavljati meje, sobivati. Tega še ne znam. Vsaj na zdrav način ne. Živeti v skupnosti pomeni, da rešuješ težave, ki jih ne bi imel, če bi živel sam. Hkrati pa živeti sam pomeni, da rešuješ težave, ki jih ne bi imel, če bi živel v skupnosti. Nekaj takega je enkrat napisal Nara Petrovič. Ne vem še, kaj od tega je zame boljše, moram pa probat.

Šola delovnih navad.

V članku »Pejd v službo« & »Nič ne delaš« razložim, da sem zelo aktivna brezposelna oseba. Tukaj, na EVS-u me čaka 37,5 delovnih ur na teden. Pet dni po 7,5 ur na dan. Sliši se kot redna služba. Ne vem, kako mi bo šlo. Upam, da bo šlo. Vsekakor je moja želja, da doživim ekovas (z delom vred) na svoji koži.

Šola preprostosti.

Materialno gledano imam zdaj vsega dovolj. Ampak če želim kasneje delati tisto, kar me veseli, bo veselja več in denarja precej manj. Tudi delovnih ur bo manj. Res rabim luksuz? Kakšna je »luksuzna preproščina«, kot jo imenuje Nara? Je življenje lažje, če je stvari (in želja) manj? Uživati v preprostosti je vsekakor koristno znanje in umetnost.

To bodo moje tri šole.

Kateri odgovor potrebujem?

Potrebujem odgovor na vprašanje: »Kako želim živeti jaz?«

Naj grem po EVS-u iskat šiht oz. službo in stanovanje z najemnino in živet “klasično normalno mestno življenje” (kuča poso, kuča poso, kuča poso) ali pa se zares odločim, da se tega jaz NE grem in naredim vse, da mi uspe živet čim bolj svobodno (in skromno), nekje na podeželju, v ekološki skupnosti in z naravo. Brez “tipične službe”. Dela je z vrtom, kuhinjo in hišo itak vedno dovolj, vseeno pa bo prostor tudi za umetnost, hobije in veselje.

Ne pričakujem, da bom doživela razsvetljenje. Ne nameravam se odločiti za zmeraj, lahko si premislim, smernice za par let naprej bi si pa rada začrtala. Trenutno ne vem, kakšnega življenja si želim. Ampak moram probat! Čutim, da moram probat. Se sprašujem stvari, že dolgo. Grem probat!

Wish me luck.

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.