Nalagam

prosim počakajte ...

»Pejd v službo« & »Nič ne delaš«

»Poglej ostale. Delajo in se ne pritožujejo. Zdravi so. Ne jamrajo. Nič jim ne manjka. Tebi pa non stop nekaj fali in vedno težiš in polna si izgovorov in nič ne delaš. Preveč drugačna si. Bodi kot drugi.«

Bodi kot drugi. … Feri Lainšček. Pesem »Ne bodi kot drugi« se mi zdi čudovita. Nisem kot drugi. Nočem biti kot drugi. Ne bom taka kot drugi. Želim postati boljši jaz, marsikaj mi še manjka, bom pa ostala drugačna.

Res je. Ne delam. Moj življenjepis je brez poglavja o delovnih izkušnjah. Nočem v službo, ker ne verjamem, da bom v službi srečna. Nočem v službo, ker mi je jasno, da sem trenutno spet v motnjah hranjenja in vem, da če si naložim dodaten stres, bo še slabše. Je že bilo slabše, mnogo slabše in tja ne grem več. »Ni sile ni dnarja in ni ga vladarja« (Siddharta), ki bi me lahko prisili v to.

»Plača, delovna doba, kariera, pokojnina, a boš potem do smrti v službi? Kaj boš pa potem? Od česa pa sploh živiš zdaj? Si samo v breme svojim staršem? Razvajena mala izkoriščevalska lenoba?«

Jebeš službo, plačo in delovno dobo! Trenutno se ne počutim vljudno in na mojem lastnem blogu mi ni treba biti vljudna. Če komu kaj ni prav, lahko odsrfa drugam.

Danes sem jezna, ker imam polno glavo vaših nasvetov. Vi vsi nekaj pozabljate. Starka Smrt se ne ozira na vašo službo, prihranke, kariero, plačo in višino pokojnine.

Moj oči je delal dobro. Služba mu je pomenila ogromno. Bil je inteligenten, skrben in zares deloven. Napredoval je v vodjo oddelka, imel je ogromno odgovornosti in dolžnosti. Služba ga je osrečevala, vem, da ga je. Kljub temu pa smo gradili tudi hišo na podeželju (Slovenci pač), domek, kjer naj bi se onadva postarala. Imela bi dobro pokojnino in lepo varno starost. No, črne starke s koso vaša delovna doba in pokojnina res ne zanimata. Enostavno pride in vzame.

Ne bom se zdaj sekirala za penzijo. Pokojnina je daleč, jaz pa hočem danes živeti. Preveč svojega življenja sem že zapravila zaradi motenj hranjenja.

Denar imam. Na žalost sem do 26. leta prejemala pokojnino po pokojnem očetu. Živim v maminem stanovanju in ona plačuje stanovanjske stroške. To je zlata kletka, ki jo želim zapustiti, vendar bom preračunljivo še malo izkoristila ta luksuz. Vse ostale izdatke skrbno plačujem sama. Vem, da si lahko brez skrbi privoščim še leto ali dve iskati svoje poslanstvo. Lahko si vzamem čas, lahko iščem in lahko preizkušam stvari. Verjamem, da bom našla delo, ki mi bo v veselje.

Lenoba, da sem? Nisem! No, ja … Včasih sem res lena …

Je pa tudi res, da sem občasno tako izgubljena v svoji tesnobi, da se ničesar ne lotim. Sem nezaposlena, vendar nisem lenoba. Sem človek, imam napake, nisem pa slab človek.

Ni res, da ničesar ne počnem! Marsikaj počnem. Jaz to vem. Ampak »pejd v službo« ljudje tega pač ne veste. Ker osebnih stvari pač ne razlagam ljudem, ki vidijo samo eno klasično pot. Jaz ne pašem v vaš kalup. Ne bom razlagala svojih sanj tistim, ki jih želijo poteptati še preden jih slišijo do konca.

Zdaj pišem blog. To me veseli. Hodim tudi na telovadbo in na terapijo. To mi koristi. Hodim na risanje. Hobi, ki sem ga imela nekoč davno tako zelo rada, pa sem ga opustila, ker ni bilo časa. Zdaj ga imam spet. Hodim tudi na ples. V gimnaziji sem bila najbolj lesena, ko je bil pri telovadbi ples … ampak to jesen sem se vseeno vpisala na … ples. Dobro mi dene in dejansko mi je všeč. Rada hodim tudi na razna psihološka ali potopisna predavanja. Ker nimam avta se vozim z javnim prevozom in vsakič, ko kam grem, porabim pol dneva … Moj teden je hitro poln.

Nekatere stvari stanejo, druge so zastonj. Če živiš na internetu in če si mlajši od 30, lahko zase najdeš marsikaj brezplačnega. »Privošči si vse, kar si lahko privoščiš,« mi je enkrat rekla psihiatrinja. Nekoč si nisem privoščila ničesar, zdaj si privoščim marsikaj. Recimo, da se na ta način vsaj malo cenim. Dejstvo je, da si trenutno lahko privoščim živeti tako. Dejstvo je, da še vedno iščem pravo življenjsko pot zase. Rabim čas, da postanem zares stabilna. Zdaj imam velika nihanja v razpoloženju. Ampak tega pač »pejd v službo« ljudem ne razlagam.

»Delo na sebi je najtežje delo,« je nekoč rekel nekdo. Torej jaz delam najtežje delo. Sebe spreminjam.

Moj cilj za leto 2018 je to, da zaključim svoje love-hate razmerje z motnjami hranjenja, ki s presledki traja že premnogo let. Želim spet najti mir v sebi in želim tako močno zaupati vase, da bom vaš »Pejd v službo!«, »Nič ne delaš,« in kup drugih očitkov lahko gladko preslišala. Najprej pa moram brez slabe vesti poskrbeti zase.

Če mi poleg tega uspe ustvariti še dober, prepoznaven in uspešen blog, bo pa tudi super.  =)

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.