Nalagam

prosim počakajte ...

Izgubljeni »samo prijatelj«

Spodnji spis je mešanica domišljije z resnico, z dodatkom osamljenosti v sivih novembrskih dneh.

November je. Konec novembra. Spoznala sva se novembra. Ne letos. Ne lani. Predlani. Nisva se velikokrat videla. Približno enkrat na mesec, potem enkrat vmes pol leta nič, potem spet približno enkrat na mesec, potem sem odšla v Nemčijo, minilo je dolgih osem mesecev in zdaj sem nazaj.

Že nekaj dni dežuje, tukaj v Domžalah. Novembrski dež. November rain. Spoznala sva se v začetku novembra, pred dvema letoma. Hja, jaz imela oranžen dežnik, on pa rumenega. Še vedno imam svoj oranžen dežnik …

Zdaj sem nazaj. Tukaj je vse po starem. Živim v maminem stanovanju, hodim na telovadbo in na plesne, včasih zavijem v domžalski center za mlade, rada obiščem Ljubljano …

Pogrešam ga. Ja, želim si nekoga, ki bi bil tak, kot je bil on. No ja, nisem povsem prepričana, kakšen je bil on v resnici. Znal je biti krasen. Zase je rekel, da ima dve polovici, ampak res je bil krasen, ko je bil z mano. A veš tisto, ko z nekom govoriš in se čudiš, da tak človek obstaja? Ko mu lahko poveš skoraj vse in te enostavno šteka? Ko ti dovoli biti to kar si, ko te sprejema in podpira in spodbuja in je pač krasen človek. Včasih se mi je zdelo, da se poznava že sto let.

Takšni ljudje so zlata vredni.

On je imel dovolj druge družbe in hobijev, pa seveda še delo in za povrh še nadaljevanje študija ob delu. Jaz sem bila (in sem spet) brezposelna in imam malo družbe in veliko časa. Imam nekaj dobrih ljudi okoli sebe, hvaležna sem zanje, ampak … rada bi imela več dobre družbe, kamot bi se pogosteje videla ali slišala z njim. Vedno mi je povedal, da sva si ful različna in da naj ne pričakujem ničesar in da sva »samo frenda«.

Priznam, da mi je bil že vse od začetka malce všeč. Vseeno pa mi je zelo ustrezalo, da sva »samo frenda«. Odnosi so komplicirana zadeva, jaz pa sem skrajno nezaupljiv človek z zidovi, ki jih je težko spustiti in imeti krasnega »samo frenda« je bilo lažje in bolj varno kot karkoli drugega. Meni je bilo lepo z njim. Kadar si je vzel čas zame. Mislim, da je bilo tudi njemu fajn z mano. In tako sva se občasno dobivala.

Včasih je ratalo čudno. Uradno sva bila »samo prijatelja«, pa nikoli nisem bila ziher, če je to tisto, kar si on zares želi. V bistvu še zase nisem bila ziher, česa si zares želim.

Novembra lani sem našla svoj prostovoljni projekt in se prijavila. Vedno sem si želela, da bi enkrat v življenju šla za dlje časa v tujino. Vedno sem občudovala ljudi, ki so to naredili. Erasmus študij, praksa v tujini … geografi pač potujejo. Če padejo letnik, pol leta delajo in potem še pol leta potujejo. He, he, carji so. Jaz nisem imela poguma, takrat. To prostovoljstvo pa je prišlo ob pravem času zame. »Mogla bi si že enkrat najti službo« in naletim na idealen projekt zase. Ekovas s tradicijo, narava, ekologija, skupnost … Bile so moje vrednote, bila je moja priložnost, da grem enkrat stran in ostanem dlje časa tam in se ukvarjam sama s sabo in s smislom svojega življenja. Ne s tem, kaj in kako se spodobi biti, ampak s tem, kaj jaz hočem biti. Stran od domačih okvirjev.

Ko sem se prijavila, nisem pomislila nanj. Bila sva »samo frenda«. Geografski frendi pač potujejo (več ali manj) in pridejo nazaj. Kein Problem.

In sem se prijavila in sem bila izbrana in sem šla. Prvega marca letos. Zame je bil velik uspeh, da sem se odločila za neko stvar, da sem zbrala ves svoj pogum (tega je težko zbrati, ker ga ni veliko in ker je zelo skrit) in da sem odločno rekla sama sebi: »Zdaj ali nikoli, pojdi!«

Pred odhodom sem ga želela še enkrat videti in se posloviti.

Hja. Hm.

Takrat so se stvari zakomplicirale. Februarja letos. Takrat sva se zadnjič videla.

»Kaj boš pa z mano naredila?«

Kakšno vprašanje je pa zdaj to? Sej sva zmenjena, da »ne pričakuj ničesar, ker sva ful drugačna in ker sva lahko samo frenda.« Zdelo se mi je, da me ima malce rad. To je prekleto lepa ideja … da bi mene kdo imel rad … Po drugi strani pa se je takrat tudi izkazalo, da ima on zares dve polovici. Ker mi druga polovica ni bila všeč, sva se čudno poslovila.

Poskušala sem obdržati stike. Prva polovica njega je bila dober človek in krasen »samo frend« in jaz sem 90 % časa od njega dobila točno to, kar sem potrebovala. Varuh tip človeka, pa še zgled in spodbuda, da se da narediti marsikaj, če se hoče in če se zares dela na tem.

Na začetku sva uspela klepetati. Fajn je bilo govorit z nekom, ki ni bil tam in ki je imel svoj odrasel in zrel pogled na stvari. Enkrat mi je celo rekel, da terapevtsko vplivam nanj, kar je zame velik kompliment. Tudi on je s svojo zrelostjo terapevtsko vplival name. Še vedno ne štekam, da ima dve polovici.

Po parih mesecih ni šlo več. Njegov rojstni dan, moj rojstni dan. Ni šlo. Nekako sem izsilila 10 minut pogovora, a je bilo jasno, da noče govoriti z mano. Vsaj javil se je. Takrat.

Zdaj se ne javi več. Sem nazaj, v Sloveniji. Mislila sem, da so bili ovira samo kilometri. Lažno upanje.

Imam vsaj 10 detajlno razdelanih teorij o tem, kaj si on misli o meni. Nimam pojma, kaj je res. Obupno je ne imeti pojma, kaj je res. Očitno me ne želi več videti. Sem ga poklicala in se ni javil. Sem poslala sms, pa ni odpisal. Ja, očitno je, ampak se še nisem sprijaznila. Nočem!

Zanima me, kako je on. Morda je samski. Morda ima punco in je srečen. Morda je našel ljubico za seks in je ne-zares-srečen. Morda … morda me je potreboval, ko me ni bilo. Sem želela biti ob njem, če bi … me rabil. Če bi slučajno res že zdaj prišlo do nečesa, česar si ni želel …

Vsekakor je jasno, da moram iti dalje. Izsiliti ne moram ničesar. Vem. Sanjariti v neskončnost nima smisla. Sekirati se v neskončnost tudi ne. Bedno! Še vedno mislim, da me bo poklical. Neumnost!

Punca moja draga, pojdi dalje. »Ne pričakuj ničesar.«

Bedno! Še vedno mislim, da  … STOP!

Afirmacija od mene za mene:

Res je malo takih ljudi, ni pa edini. Bom preživela. Dočakala in dobila bom nekoga, ki bo končno pravi zame. Vem. Verjamem. Če ne zdaj, pa kasneje. Moj partner bo dober človek in nikamor se mi ne mudi. Tudi samska imam lepo življenje (aja???) in ta samski čas lahko delam na sebi. Moram itak še malo odrasti, da ne bom privlekla vseh svojih nepredelanih familijarnih vzorcev v nov odnos. Moj partnerski odnos bo super. Torej – bo dovolj dober.

Emmm … Draga moja, kje v spisu si ti prešaltala iz besede »samo prijatelj« na partnerski odnos?

Zgornji spis je mešanica domišljije z resnico, z dodatkom osamljenosti v sivih novembrskih dneh.

Vir fotografije:  www.pexels.com

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.