Nalagam

prosim počakajte ...

Čas celi rane

V knjigi z naslovom Pot solza (Jorge Bucay) se na strani 179 nahaja zgodba. Nekoliko jo bom skrajšala, ampak veliko se je ne da skrajšati. Vsekakor je knjiga vredna branja in jo toplo priporočam … ter hkrati upam, da je ne boste pogosto rabili. Govori namreč o izgubi, izgubah vseh vrst in žalovanju.

Na nekem otoku so bila vsa človeška čustva in vse človeške lastnosti. Nekoč je Védenje sklicalo sestanek in povedalo vsem prebivalcem otoka, da se otok potaplja in da se bo potopil. Najprej mu niso želeli verjeti, nato pa so spraševali Védenje, kaj lahko storijo.

Védenje jim je svetovalo, naj si zgradijo barke, čolne ali splave in čim prej zapustijo otok. Prosili so ga za pomoč, vendar je Védenje to odklonilo. Skupaj s Predvidevanjem sta si že zgradila letalo in takoj po tem oznanilu odletela na varno.

No, v letalu nista bila sama. Strah, ki ni od muh, se je skril v letalo in kot slepi potnik med prvimi zapustil otok.

Vsi prebivalci otoka so začeli graditi čolne, jadrnice, barke … vsi … razen Ljubezni.

»Le kako naj zapustim ta otok, po vsem, kar sva doživela skupaj?« se je spraševala.

In tako je ljubezen še enkrat prehodila vse svoje poti, povohala vsako cvetlico, pobožala kamne, se povaljala v mivki na plaži … in si z naivnostjo Ljubezni želela, da se otok vendarle ne bi potopil.

Ampak otok se je pogrezal vedno globje. Ljubezen pa se vseeno ni mogla zbrati in začeti graditi. Vsi so mrzlično gradili, ona pa je lahko le jokala in vzdihovala nad vsem, kar bo izgubila. Še enkrat je prehodila otok, pobožala drevesa, se poslovila od vseh svojih priljubljenih kotičkov … Spominjala se je vsega, kar sta doživela skupaj …

Otok pa se je samo še bolj pogrezal, dokler ni ostal le še majhen kos kopnega.

Takrat je končno tudi Ljubezni postalo jasno, da se otok bo zares potopil in da bo cel svet ostal brez Ljubezni, če ga takoj ne zapusti. Ozirala se je po svojih prijateljih in iskala pomoč.

Bogastvo je ni vzelo na svojo bogato ladjo. Nečimrnost tudi ne. Žalost v svojem skromnem čolnu ji je rekla, da bi jo vzela … ampak je tako žalostna, da bi bila raje sama.

Uboga Ljubezen je spoznala, da se bo, ker se ni mogla ločiti od spominov, pogreznila v morje in izginila.

Tako je obsedela na zadnjem koščku svojega ljubega otoka in čakala na konec, ko jo je nekdo poklical. Iz majhnega čolnička ji je mahal starec. Povabil jo je v čolnič in jo rešil.

Starcu je bilo ime Čas. Čas je edino, kar ti lahko pomaga, ko misliš, da ne moreš naprej.

Bucay in njegove zgodbe … Ja, tudi jaz sem včasih kot Ljubezen. Grozno težko se poslovim od ljudi in stvari, ki jih imam rada. V Nemčiji sem se počasi poslavljala cel zadnji teden (morda dva) in čeprav sem mislila, da se nisem na nič oz. na nikogar preveč navezala … Sem se.

Tudi jaz sem zadnjič prehodila svoje poti čez gozd, čez vas, po hiši … Kot Ljubezen iz zgodbe. Dejansko sem cela zadnja dva meseca močno želela iti domov, pogrešala sem Slovenijo in svoje ljudi v Sloveniji, bilo mi je že dovolj vsega tam … Ampak … Ko sem imela poslovilni krog zadnji četrtek zvečer so mi solze enostavno lile po licih. Nisem jih mogla ustaviti. Morda sem bila le ganjena … zaradi dobrih ljudi, ki so se prišli poslovit in zaradi dobrih želja, ki so jih imeli zame. Morda sem jokala, ker nisem videla nobene jasne poti naprej (še vedno je ne) in ker vem, da ta sedanjost, ki jo imam zdaj, še ni tisto, kar si želim. Strah pred negotovo prihodnostjo in njihove iskrene lepe želje zame so sprožile moj jok … Zadnji dan … tisti četrtek … sem se res težko poslovila. Ljubezen. Rada sem jih imela … vsaj malo.

Še eno stvar iz Bucayeve zgodbe moram izpostaviti. Strah. Tudi to sem jaz, tudi to je del mene. Če se bojim, da nekaj ne bo ok, sem prva, ki zbeži stran. Ljubezen, bližina, navezanost, odnosi, odgovornost, odraslost … Vse to se mi zdi nevarno, beg (umik) pa mi je znan in domač. Zelo znan. Preveč močno znan. Vedno (skoraj) … se prehitro umaknem. Pogosto … se raje umaknem, kot da bi se odločila, da zares tvegam in se borim. Ne potopi se vedno vsak otok. Včasih je edino, kar otoku manjka, nekaj zaupanja in nekaj boja za obstanek …

Težko zaupam.

Letos sem izgubila krasnega prijatelja (članek). Morda res nisva bila za skupaj, morda pa … je včasih treba le (pravočasno) več zaupati in tvegati namesto bežati. Ne vem.

Zdaj se od skupnih spominov poslavljam kot Ljubezen od otoka. Čeprav sem se začela poslavljati že v začetku poletja, ko ni bilo več nobene prave komunikacije … še nisem končala.

FUCK OFF!!! NOČEM! Edinkrat sem verjela, da bi se mogoče morda lahko meni z nekom izšlo. Enkrat sem se odločila, da se ne bom umaknila. Nočem! Nočem! Nočem spustit … Nočem spet ostati sama, že tako sem preveč sama, on me je zares štekal …

V začetku decembra sva se slišala po telefonu. Končno je vrnil klic. Ni bil dostopen, imel je oklep. Nisem mu mogla blizu. Težko sem se poslovila. Ampak sem se. Vsaj za en korak. Naslednji dan sem veliko jokala, potem sem začela sanjariti, da ga bom nekako že še srečala … Danes se zavedam, da bi bilo pametno živeti v sedanjosti. Niti čas ne bi mogel rešiti Ljubezni iz potapljajočega se otroka, če Ljubezen ne bi stopila v njegov čoln. Takih ljudi je res malo, a čas teče in jaz moram sčasoma spustiti idejo o pravljici s srečnim koncem. Počasi spraviti fokus na sedanjost in na realno možno prihodnost.

Ššššššššš. Sej bo, sej bo. Stopi v čoln časa in odpluj. Ne se zapret v to nesrečno stanovanje, kjer čas ne teče in kjer takšni in drugačni stari spomini samo stojijo in dušijo.

Minilo bo. Stopi v čoln časa in odpluj. Kam? Saj veš. Obljubila si sebi, da boš odšla iz te zlate kletke, maminega stanovanja blizu Ljubljane. Fokusiraj se na to, da hočeš stran. To je na tvojem Seznamu do 30. Usmeri energijo v odhod in ne sanjari, da te bo kakršenkoli princ odpeljal iz zakletega gradu. Zmoreš.

Vir fotografije: www.pexels.com

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.