Nalagam

prosim počakajte ...

Ana in Binge

(Napisano neznanega dne neznanega leta … )

Motnje hranjenja. Moje življenje bi bilo brez njih zares zelo zelo zelo enostavno. Bogsigavedi, kaj bi nastalo iz mene, če jih ne bi srečala in če me ne bi non stop ovirale. Pa še kup spremljevalnih psihičnih in fizičnih težav pride v paketu z njimi … Nesreča ne pride nikoli sama.

Tega si nisem izbrala. Motenj hranjenja si nihče ne izbere zavestno. Lahko si želim, da jih ne bi imela, ampak sem jih imela oz. jih še imam. Včasih več, drugič manj, včasih nič, drugič mnogo. Nič ali mnogo česa? Vedenja. Vedenja, ki ga v bistvu nočem. Potem pa klik in počnem točno tisto, česar nočem početi. Poleg vedenja je tu še odnos. Odnos do hrane in odnos do sebe. Pri meni ni ravno zdrav. Oziroma je zdrav, ko sem jaz ok. Prevečkrat se še znajdem v začaranem krogu.

To so simptomi bolezni, je vedno govorila psihiatrinja. Vedenje je simptom. Treba je spoznati in razrešiti vzroke. Potem simptoma ne potrebuješ več.

Nekoč sem imela anoreksijo, restriktivni tip. Trenutno imam bulimijo, tudi restriktivni tip. Nikoli, res nikoli, nisem bila purgativni tip (še sreča). Kaj to pomeni? Nikoli ne bruham. Restrikcija pri meni pomeni, da jem premalo. Ampak moj začaran krog se ne začne s tem. Začne se vedno s prenajedanjem, temu pa potem sledi dan ali dva restrikcije. Vse skupaj je neumno in trapasto in nočem tega … je pa to avtomatična pot, ko prideš slabe volje domov in si HALT (hungry, angry, lonely, tired) ali RID (restless, irritable and discontent).

Na to res nisem ponosna. Sem pa ponosna na dejstvo, da je simptomov zdaj precej precej manj, kot jih je bilo nekoč. Spomini bodo verjetno ostali za vedno. Moji možgani imajo naložen dodaten program, ki se imenuje MH. Ta program vidi hrano drugače … če je prižgan. Znam kalkulirati in goljufati v obe smeri. Itak sem pa običajno sama doma in takrat lažem samo sebi … Imam tudi radar za druge. Opazim vse podhranjene osebe, tudi če hodijo za mojim hrbtom in na drugi strani ceste. Vidim jih. Prepoznam jih. Imam program. Vendar lahko jem/živim tudi brez njega. Lahko ga izklopim.

Nekaj misli bo vedno v glavi … Se pa veselim dneva, ko bom lahko rekla, da sem abstinent in da škodljivo vedenje že dolgo ni več prisotno. Veselim se dneva, ko bom o svojih MH govorila samo še v … pretekliku. Ta dan bo prišel. To je moj cilj. Jaz bom to dosegla.

Ja, veliko energije in živcev so mi pobrale tele motnje hranjenja. Bogsigavedi, kaj bi nastalo iz mene, če jih ne bi nikoli srečala in če me nikoli ne bi ovirale. Ampak so me. Sprejmi. Pogojno sprejemam.

Svet se vedno vrti. Enkrat je dan in drugič je noč. Enkrat je zima in drugič poletje.

Svet se še vedno vrti. Kljub vsemu. Na svetu sem. Očitno je moralo biti tako.

Motnje hranjena sem imela. Bogsigavedi, kaj bo zdaj, ko sem/bom dala to čez, nastalo iz mene. Vsekakor sem močno prepričana, da mi na cirka pol življenja ubadanja z njimi (če rečemo, da so se začele nekje pri 15-ih letih) upravičeno pripada vsaj dvakrat toliko srečnih, lepih in zdravih let!

Zdaj grem samozavestno vzet, naredit in živet svoj velik kos sreče! Danes. Vsak dan posebej.  =))

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.