V knjigi z naslovom Pot solza (Jorge Bucay) se na strani 179 nahaja zgodba. Nekoliko jo bom skrajšala, ampak veliko se je ne da skrajšati. Vsekakor je knjiga vredna branja in jo toplo priporočam … ter hkrati upam, da je ne boste pogosto rabili. Govori namreč o izgubi, izgubah vseh vrst in žalovanju.
Poskušala sem obdržati stike. Na začetku sva uspela klepetati. Fajn je bilo govorit z nekom, ki ni bil tam in ki je imel svoj odrasel in zrel pogled na stvari. Po parih mesecih ni šlo več. Ni šlo. Nekako sem izsilila 10 minut pogovora a je bilo jasno, da noče govoriti z mano. Vsaj javil se je. Takrat. Zdaj se ne javi več.
Kolesarjenje torej. Veliko kolesarjenja. Vsaj za moje pojme. Ravnina in urejena gozdna pot … ampak zvečer sem bila popolnoma crknjena. Vsekakor pa moram reči, da je bil gozd v nacionalnem parku zelo lep in prijetno hladen. Hišice v turističnem mestecu Prerow so … ljubke. Luštne. Kot iz pravljice. Svetilnik, nato pa vožnja nazaj, plaža in kopanje.
