Nalagam

prosim počakajte ...

Tunizija

Tunizija 2016. Sif es Souane Expedition. 1. – 18. april 2016. Moj prvi overland in offroad z džipi, prvič v puščavi, prvič v pesku, prvič v šotoru, prvič na Afriški celini, prvič v arabskem svetu, drugič v življenju izven Evrope in prvič nekje daleč s to ekipo, ki sem jo spoznala le malo pred odhodom. Sej sem že bila kdaj kje, z agencijo ali s faksom … Ampak ko greš v puščavo, na Sif es Souane, ko veš, da počneš nekaj, kar je pred tabo počelo le malo ljudi, ko veš, da je tvegano in ko imaš za vodji Miša in Mitjo, nekako zares nastane tisti občutek, da smo v puščavi vsi za enega in eden za vse.

Skupni večeri ob ognju, za katerega je treba najprej nabrati les, skupno kuhanje, skupno kopanje v toplem izviru sredi puščave, šiša in čaji, zlaganje zemljevida na začetku na ladji in že zgolj to, da vozimo 6 džipov v konvoju in smo vedno pozorni drug na drugega in na to, kje je kdo  …  Skupni trenutki veselja ob veselih dogodkih in skupni trenutki tišine in reševanja, ko se zakomplicira. To je tisto, kar na koncu pomeni največ. Ne le kje si bil in kaj si videl, ampak kako si bil in kako si se imel.

Načrt poti po dnevih je spodaj. Škoda na Toyotah in Nissanih je popisana na Mišovem blogu. Jaz? Kaj  bo pa meni najbolj ostalo? Prvič sem jahala kamelo, prvič od znotraj videla rimski amfiteater (od zunaj sem videla že tistega v Puli), prvič jedla brik, čorbo, slavni kus kus pule, pobirala dateljne iz tal in se čudila, da jih pred menoj ni pobral že kdo drug … Minareti so me zbujali tudi že nekje na Balkanu, ampak ta v Douzu je bil bližji, bolj glasen in bolj doživet. Šotor, kamp. Douz, meni ljubo in prijetno mesto na pragu puščave. Nabiranje puščavskih rož in prvo srečanje s svetlosivim puščavskim peskom, ki sem ga v plastenki prinesla domov. Lepo je, ko ti pesek iz dlani polzi med prsti in se vrtinči v vetru. In ja, priznam, že na rožah, pri slanem jezeru Chott el Jerid me je bilo strah, ko smo vozili gor in dol po sipinah. Pa kaj! Sem zraven in grem do konca, pa čeprav se držim za ročko nad vrati in še za sedež. Hočem zraven, pa tudi če me je strah! Mitja me je varno vozil celo pot. Minila je še ena noč v Douzu in drugo jutro sem se počutila že dovolj domače, da sem šla lahko zjutraj sama po bagete v pekarno. =)

Sledilo je šest nepozabnih dni puščave, pot do Sif es Souana in nazaj. Vse lepote in tegobe puščave. Vroče sonce in močan veter, ki ti, poln peska, brusi kožo, če stopiš ven iz avta. Imaš ga v očeh in ustih, neizogibno. Na ta, najbolj vetrovni dan, sem le sedela zadaj, v avtu, in čakala na boljše čase. Mitja je hodil ven in reševal druge non stop, vsaj meni se je tako zdelo. Tahar je bil pri nama in je peš iskal prehode. Vozili smo prvi in prebijali zobove sipin. In druge dni … tisti lepi pogledi, ko je pred teboj neskončno morje prelepih, oranžnih sipin, z nedotaknjenim vzorcem sveže počesanih nizkih valov, ki jih je naredil veter. In nad njimi nebeško lepo modro nebo, z belim oblačkom. Večeri pod zvezdami, ko smo utrujeni sedeli ob ognju, ki je s svojo toplo oranžno svetlobo osvetljeval ta prelepi in prekleti pesek. Šiša in čaj, včasih kitara. Naporni dnevi, ko se zračna razdalja do cilja zdi celo večnost enaka. Sipine in luknje ter kotline med njimi. Vzponi in spusti, sipine in kotline. Kopanje v toplem izviru sredi puščave in razigrani fantje, ki gradijo nasip, pa drugič resni možje, ki preudarno rešujejo drug drugega. Večina reševanj je bilo itak rutinskih. »A te potegnem?«  »Ja.« »Ok!« Gremo: vitel, rokavice, pripnemo, potegnemo, ruknemo in že navijamo špago ali zajlo nazaj ter vozimo dalje. So pa bila vmes tudi reševanja, ki so terjala vse: veliko časa, živcev, ljudi, kopanja, vitel, zajlo, škripec, pjaštre, lopate, roke, vse. In vedno smo se izvlekli. ☺

Na vrhu Sif es Sounana smo zares upravičeno zmagoslavno metali pesek v veter in si dovolili biti nasmejani zmagovalci. Občudovali smo sončne vzhode in zahode, spali pod Tembainom in se pripeljali nazaj v Douz. Nič ne more izbrisati puščavskih prizorov iz mojega spomina. Puščava je prelepa.

Sledil je še drugi del poti. Ksar Ghilan (nekoč skladišče za žito), še en topli vrelec, trdnjava  in sončni zahod, jahanje konja Habiba pri Aliju in jahanje kamele naslednji dan. Pot nazaj, prek Matmate, v bolj civiliziran del, v obalna mesta. Pojedina s škampi, sipo, hobotnico in pomfrijem v enormnih količinah, kupovanje hektolitrov olja in kilogramov stročnic na tržnici v Sfaxu. El-Jem in rimski amfiteater, Monastir, zadnji večer v lokalu s šišo … Uf, posloviti se bo treba … od vsega in vseh. Jaz, Uroš, Mitja, čaj z meto in lokalni glasbenik s tisto njihovo kitarico … Zadnji večer na afriških tleh. Naslednji dan še šoping in zame tudi ogled znamenitosti v Monastirju ter nato pot nazaj v Tunis in na trajekt …

Mesec je minil od prihoda nazaj. Najbolj mi bodo ostali v spominu dnevi, ki smo jih preživeli v puščavi. Takrat smo bili nekako najbolj povezani. In tisti pogled na pesek, ki se razprostira 360° okoli tebe, v neskončnost. Imaš ga povsod. V laseh, ušesih, supergah, nogavicah, na brisači, spalni vreči in šotoru, včasih celo v juhi, med zobmi in v očeh. Ampak po nekaj dneh postane pesek povsod tako samoumeven, kot zrak, ki ga dihaš. Le zakaj … je na potovanju tako zelo lažje živeti preprosto, doma pa je tako zelo pogosto že vsaka majhna stvar tako zelo zakomplicirana? ? I need to change myself.

Zdaj, ko to pišem, in poslušam neko preveč sentimentalno glasbo, pogrešam Afriko. Ne Afrike, ekipo. Ekipo, ki ima jasno pot in jasen cilj in gre skupaj tja. Čez lepe trenutke in čez ovire. Pa ne pogrešam samo ekipe, tudi sebe pogrešam. Sebe, ki sem bila takrat tako veselo drugačna, kot sem tu. Svobodo, ki je neovirano plala po mojih žilah in energijo/veselje, ki ju tu nekako ne uspem začutiti oz. zadržati za dolgo. Popotnik sem. Popotnik, ki ve, da mora še precej prehoditi, preden se bo vrnil in tu zaživel drugače. Zdaj spet stojim na mestu … Ampak ne bom obstala za predolgo. Ne bom pozabila Tunizije. Še boste slišali zame. Moram še videti svet, vsaj malo. Še bom potovala! Ne bom napisala inšalah, ker VEM, da bom še potovala, vsaj malo. Napisala bom le: »Naj bodo bog/Alah in dobri ljudje z menoj.« =)

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.