Nalagam

prosim počakajte ...

Podaljšan vikend v Skopju

Preprost dnevniški zapis in nekaj fotk.

6.–9. december 2018. Podaljšan vikend v Skopju. Četrtek zame in potem regionalno srečanje EVS prostovoljcev od petka do nedelje.

Četrtek – prvi dan

Nekaj po deseti uri odpelje avtobus iz Ljubljane na Brnik. Na avtobusu sva samo dve dekleti in prijetno klepetava s šoferjem. Punca je bila ful fajn, morda se bova še srečali in se skupaj učili nemščino – ja, res je neverjetno, koga lahko srečaš na avtobusu, če imaš kdaj slučajno odprte oči … oziroma srce.

Sama sem na letališču, sama grem na letalo. Tega ne maram, ampak Brnik je res majhno ljubko slovensko letališče, vse je ok. Ob dvanajstih se vkrcamo, pol ure kasneje vzletimo. Prvič letim z Adrio. Čudno je, ko te po zvočniku pozdravijo v slovenščini. Še revija v žepu sedeža pred mano je napisana v slovenščini in angleščini. Polna je slik iz Slovenije. Lepo. Smo nad oblaki, v Ljubljani je bilo sivo in deževno, zgoraj je čudovito sonce, letimo nad zasneženimi gorami in že smo v Skopju. Let je trajal le uro in pol, kar se mi zdi smešno malo.

Letališče v Skopju ni veliko, hitro izstopim, imam le ročno prtljago, in pravočasno dobim avtobus, ki vozi iz letališča v mesto (vozi poredko). Vožnja do mesta traja pol ure, plačam z makedonskim denarjem (MKD), ki sem ga kupila že v Ljubljani. Avtobus stane 180 MKD kar je 3 evre. Mislim, da tega busa ni mogoče plačati z evri. Nisem preverila.

Letališče v Skopju je bilo moderno in čisto. Avtobus tudi. Celo zasloni so bili pri vseh sedežih.  Potem pa izstopimo nekje na neki cesti pod nekim podvozom, kjer naj bi bila mednarodna avtobusna postaja. Mali šok. Razbit pločnik, potepuški psi, na tleh polno smeti, črke, ki jih ne znam brati, slab zrak… Kje sem? Kaj? Indija? Kaj? Balkan? Nekaj trenutkov povsem zmedeno gledam okoli sebe in ne vem, kam naj se obrnem. Kje je zdaj avtobusna postaja? Še nekaj sekund in možgani se končno vklopijo. Malce sem prišla razvajena, iz Nemčije in Slovenije. Rešitev? Itak. Za folkom. Vedno, ko ne veš, kam iti, pojdi tja, kamor gre največ ljudi. Za folkom. Avtobusna postaja je bila takoj zraven, samo čez cesto je bilo treba in potem mimo malih utripajočih trgovinic, ki mene prej pač niso asociirale na avtobusno postajo.

Z nekaj komunikacijskimi težavami in menjavo dodatnih evrov v MKD mi uspe kupiti vozovnico za pot nazaj. Nazaj bom šla z avtobusom. 3090 MKD oz. dobrih 50 eur.  Ne sprašujte me, zakaj sem v eno stran letala in v drugo šla na bus. Razlog je preveč trapast, raje ne povem. 😊

Na Bookingu sem si rezervirala hostel Valentin 2, ki je zelo blizu avtobusne postaje. Fotografija sobe na netu je bila ok, čeprav je bila cena le šest eur na noč. Ko sem videla hostel od zunaj, me je skoraj kap. Razbit blok. Ponekod brez oken in vrat. Grd. Vseeno pogumno vstopim. Še dobro, da je bil dan, ponoči mi ne bi bilo prijetno hoditi tukaj. Sledim oznakam na stopnišču, pozvonim in čakam. Odpre mi Nikoleta (?), ki je bila super gostoljubna in prijazna. Sobe so bile takšne, kot na fotografiji na netu. Preproste, lesene in čiste. Kuhinja čista. Kopalnica … solidna. Vse skupaj dejansko izgleda bolj podobno velikemu stanovanju v bloku kot hostlu. Dve veliki sobi s pogradi in potem še ena vrata, kjer očitno živita Nikoleta in Valentin in morda še kdo. Zanimivo. Kaj če bi nekdo v našem bloku v Domžalah ugotovil, da ima preveliko stanovanje in ga pol spremenil v hostel. Hmmm.

Gostiteljica mi takoj razloži kje lahko najdem trgovino in kosilo. Veliki trgovski center Vero je blizu in ima vse. Za malo kosilo – sarmo, nekaj riža in malo mesa iz samopostrežnega bifeja plačam le 1,5 eur. Nekako podoben princip kot naš Citypark s Šparovo restavracijo na vrhu. V velikem in bogato založenem supermarketu spodaj si kupim še nekaj za zvečer in za zajtrk. Preseneča me, da najdem toliko slovenskih stvari. Mlečni izdelki Ljubljanskih mlekarn in tudi Gorenjko imajo. Z vsem nakupljenim se odpravim na večerni sprehod proti centru mesta in naredim nekaj lepih fotk. Skopje je znano po kipih in gromozanskih stavbah – same novogradnje. Stavbe in lučke. Morda so bile predrage, so pa lepe. Počutim se samozavestno, ker vidim, da brez težav potujem sama. Počutim se tudi povsem varno. No ja, morda se ne bi, če ne bi prej dvakrat vprašala gostiteljice, če je varno zvečer sam hoditi po mestu. Ob pol sedmih sem bila že nazaj v hostlu in ob 21-ih že v postelji. Decembra se že ob 16-ih začne temniti. Nisem najbolje spala, sem pa zato zvečer spisala tale dnevnik na telefon.

Še nekaj! Valentin – gostitelj, mi je brezplačno dal še dodatno odejo in brisačo, ki sem jo pozabila vzeti. Zelo lepo od njega. Običajno se brisače in podobne stvari doplača.

Še ena zanimivost: sobo v hostlu in sobo v hotelu so ogrevali samo s klimatsko napravo. Centralnega gretja očitno ne uporabljajo radi, čeprav je bil december.

Petek – drugi dan

Zjutraj zavlačujem v hostlu. Pogrešam domačo kopalnico, ne znajdem se. Se močno vidi, da že nekaj časa nisem tako potovala in da imam zares rada čistočo.

Hodim po mestu in iščem naš hotel. Aleksandar II. Makedonija ni v EU in zato nočem preveč uporabljati telefona. Na križišču me je »našel« Nikola, Makedonec, ki je bil soorganizator dogodka, in me prijazno pospremil do hotela.

Zelo prijazen receptor (ocenjevanje kakovosti storitev in sob je malo moja poklicna deformacija). Sobo dobim že ob pol enajstih. Lepo. Pospremil me je do sobe, tega receptorji ne počnejo vedno. In potem: Aaaa. 😯 Luksuz do konca. 😊 Elegantna soba, posebna razsvetljava, TV, telefon, voda, kuhalnik za vročo vodo in čaj, trezor, minibar … Luksuz, ki ga res nisem vajena. Hudo. 😊 Ga tudi  ne potrebujem… Ampak ga je pa lepo videti. Se počutim pomembno. 😄 4⭐ Uf.

Dezinficirani kozarci v sobi in lesketajoča se kopalnica. Imam obdobja, ko sem malo podobna Monku (detektiv). Na potovanjih lahko to izklopim, ampak dober je, tale luksuz. Ker se še spominjam svojega čiščenja kopalnic v Sieben Linden lahko rečem samo kapo dol vsem čistilkam. Ko vidim steklo čudovite velike tuš kabine brez ene sledi vodnega kamna si samo globoko oddahnem – ker čiščenje tukaj ni več moja naloga. Vsekakor pa cenim sobarice, ki dobro delajo.

Do kosila imam še čas. Prtljago pustim v hotelu in se odpravim na Čarščijo – stari bazar v Skopju. Obožujem tržnice, čaršije, bazarje … Spominki, kavarne, čajnice, ogromno zlatega in srebrnega nakita, nekaj tradicionalnih stvari (džezve), poročne obleke … Na drugem koncu pa vse, kar ti pade na pamet: les, kovina, kitajska plastika, ponaredki blagovnih znamk za tekstil in obutev, noži, CD-ji, igračke, lučke … Ni da ni. Kupila sem le magnet za brata in nek mali spominek zase. Če ne bi bilo mrzlo, bi z veseljem še malo krožila naokoli.

Mimogrede: v Skopju je približno dve tretjini pravoslavnih kristjanov in ena tretjina muslimanov. Med pohajkovanjem po Čaršiji sem videla minaret oz. dva, tekom dni sem tudi večkrat slišala klic k molitvi.

Petek popoldne, sobota cel dan, nedelja dopoldne

Seminar. Prostovoljci iz Slovenije, Srbije, Bosne, Makedonije, Črne Gore, Kosova, Albanije, Turčije in Bolgarije. Delavnice, ozaveščanje naše EVS izkušnje, česa smo se naučili, kaj smo dobili, kaj smo spoznali … EU možnosti za naprej, mladinsko delo, projekti, praksa in delo (EURES) v tujini  … Kompetenca = znanje, veščina in odnos do dela/problema… Veliko vsebine, natrpan program. Zanimiva je bila zgodba o moškem, ki želi imeti svojo restavracijo na hribčku. Ni še tam, ampak ima ta cilj stalno v glavi. Ni še tam, ampak dela na tem. Tudi zgodba o makedonskih kuharskih delavnicah in opolnomočenju moških je bila dobra.

Sašo, mladinski trener iz Slovenije je bil tudi tam. Super je, ko me nekdo prijazno opazi, pozna, pohvali … Sašo je odličen človek in trener, poznava se še iz projekta Inkubator 4.0 na Socialni akademiji. Vesela sem, da je bil tam.

Nisem se uspela povezati z mnogimi udeleženci na seminarju. Najbolj sem bila vesela Maje iz Slovenije, ki jo poznam že od prej. Nek Makedonec je rekel, da bo prišel v Slovenijo, ker rad hodi v gore in bi rad videl Alpe in šel na Triglav. Sem mu rekla, da bom šla z njim, če bo res prišel. 😄

Nedelja – četrti dan

S Sašem sva se ful lepo poslovila. Močan dolg objem in pohvala. Rekel je, da je bil vesel, da sem prišla in da napredujem, odkar me pozna. Da je vesel zame in da vztrajno, počasi, malo po malo napredujem. Nikoli ne odneham. Res počasi, ampak vztrajno napredujem. V bistvu ne vem točno, katere besede je izrekel, ampak ful ful fuuuul je lepo dobiti pošteno pohvalo. Rabim to. Ful je bilo lepo, ko je nekdo malo ponosen name. Tega mi močno manjka, zato hitro dobim solze v oči, ko kaj takega slišim… Hvala Sašo!

Nedelja – po seminarju

Precej pred odhodom mojega avtobusa za Slovenijo sem se odpravila ven iz hotela. Potrebovala sem sprehod, ker v soboto nisem šla nič (!) ven iz hotela.

Tudi moj oči… Je vedel… In bi vedel tudi sedaj… Da sem dovolj dobra. Da sem… vseeno dokaj ok. Solze… Niso solze žalosti. So solze hvaležnosti in ganjenosti. (Še nekaj vode bo moralo preteči, da bom lahko sama zase zares čutila, da sem dovolj dobra.)

Skupaj s prtljago grem še enkrat čez most (reka Vardar) in si kupim še en spominek – rdeče viseče uhane. 😊 Prijazen mlad ustvarjalec jih izdeluje tudi sproti – po želji kupca. Ful mi je bilo fino, sijalo je sonce, časa sem imela dovolj, seminarja je bilo konec, počutila sem se dobro, zdelo se mi je, da imam že precej potovalne kilometrine in da mi ni noben problem, če sama hodim po tujem mestu …

Potem hočem zapravit še preostanek MKD in kupim nekaj lešnikov in čokoladice pri nekem malem trgovcu … plačala sem 300 MKD, približno pet evrov … malo kasneje sem dojela, da me je prodajalec uspešno nategnil. Vsaj dva evra preveč mi je računal. Nisem želela iti nazaj … No, očitno se me še vedno da z lahkoto nategnit. Grrr. 😕

Grem proti avtobusni postaji. Na vozovnici je pisalo, da gre moj bus ob 15.30. Gospa, ki mi je v četrtek prodala vozovnico mi je rekla, da moram biti ob 15.00 na postaji. Mi je bilo čudno, ampak sem vseeno prišla. Bus je speljal ob 15.08!!! Na srečo sem bila na njem.

V Ljubljano smo prispeli okoli 5.30 zjutraj naslednjega dne, torej manj kot 15 ur vožnje za manj kot 1000 kilometrov. Vozili smo dobro, bus je bil skoraj prazen, dva Makedonca zelo prijazna, malo sem klepetala z njima. Na srbsko-hrvaški meji smo nekaj časa čakali, bila je prava meja, kar se mi je zdelo ful čudno, ker v EU tega pač ni, drugače pa … lepo je bilo prespat celoten ponedeljek.

Se beremo!

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.