Nalagam

prosim počakajte ...

Moj prvi mali solo backpack (3/4)

Ponedeljek, tretji dan (3/4) >>> [2. 7. 2018] in moj RD

Poldne je. Sedim na plaži. Prej sem se sprehajala po plitvi vodi (Pesek je tako zelo mehak!) in ful je bilo lepo, ko so me valovi zalivali do kolen in še čez. Danes je vetrovno, morje ima danes večje valove, pa še bolj hladno je. Še dobro, da sem šla včeraj plavat.

Ko sem na recepciji oddala ključ, mi je »moja« receptorka podarila še razglednico, ki sem jo želela kupiti. Za darilo – ker imajo zelo redko tuje goste. Ful lepo od nje. =) Res je pozorna.

Zjutraj sem se poslovila od skupine mladih migrantov. Danes so oni najeli kolesa in gredo kolesarit. Srb oz. Bošnjak je še malo poklepetal z menoj, me povprašal o mojem kolesarjenju včeraj, mi dal poguma in dobre volje in mi zažel srečno pot. Lepo je srečati dobre in pozorne ljudi. Tudi če je le za kratek čas. (Res mi je žal, da mi njegovo ime ni ostalo v glavi.)

Moj rojstni dan je. Nekaj voščil sem že dobila. Vsakega sem vesela. Mami me je poklicala in sva bili dokaj dolgo na telefonu. Bilo je ok, kar je pri nama redko. V bistvu … je srečala mojega bivšega mentorja iz šahovskega krožka. Hm, 20 let nazaj je bilo to … Je vprašal zame, kako mi gre, in ji rekel, da sem bila zelo sposobna in zelo brihtna punca. Seveda je bil potreben tudi trud in delo. Zelo sposobna in zelo brihtna … Uffff. Ja, bilo je. Nekoč. V bistvu mi je ta nepričakovana izjava napolnila oči z grenkimi solzami.  Tako zelo zelo zelo daleč nazaj je od takrat, ko sem jaz bila »sposobna in brihtna punca«. Je propadlo. Sem propadla. Je (bilo) težko sprejeti vse neuspehe po vrsti … če si nekoč v preteklosti bil »ful uspešen« in sposoben in odličen povsod. Fuck it.

Ampak še vedno boli. Nekoč davno sem imela zase zamišljeno malo drugačno življenjsko pot … sem pokopala tiste ideje, ampak … Ja, pač ni se izšlo in zdaj sem to, kar sem. Luzer. Sej ni res, ampak … Včasih se mi zdi, da je res. Nekoč, pred davnimi davnimi časi, v osnovni šoli sem … bila »najboljša« in sem dejansko bila »ponosna nase« … Tega občutka nimam več. V bistvu gre za cel paket občutkov in misli. Verjela sem vase. Zmorem. Sposobna sem. Lahko to naredim. Ponos. Bila je zdrava volja do dela in učenja. Študijske navade… ZAUPANJE VASE. … To je … mrtvo. Trenutno se izogibam vsaki resni odgovorni nalogi ali delu, ki bi mi lahko potrdilo dejstvo, da »ne zmorem« in »nisem dovolj dobra«. Ah, ja. Nekoč sem imela zase zamišljeno drugačno “kariero”. Das Leben geht weiter.

Iti moram. Z veseljem bi ostala še en dan tukaj. Lahko bi šla zdaj v vodo, valovi so manjši. Rada bi še en dan lenarila na plaži … Moram na bus. 14.47 odpelje, pa moram še lepo hodit do tja.

Zvečer v Rostocku.

Uspešno prispela. Bus in vlak. Mimogrede – danes sem izvedela, da imam s kartico Bahn25 popust tudi za avtobuse. Kdo bi si mislil. Če bi to vedela tudi na poti sem … Ah ja. Vsaj vozovnico za železnico Ribnitz-Damgarten sem tokrat kupila s popustom.

Hostel sem našla. Rahlo se me šokirale trinadstropne postelje v sobi in okno tik zraven prometnega pločnika. Direkt iz tišine in narave v hrup in v mesto. Ampak v bistvu … je kar smešno vse skupaj. Po prihodu sem šla na sprehod do reke Warnow in začela z ogledom mesta. Zdaj sem crknjena in enostavno ne morem več. Rostock je lepo mesto, dobila sem veliko voščil za RD, brat mi je poklical med sprehodom po mestu … Lepo je. Lahko noč.

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.