Nalagam

prosim počakajte ...

Moj prvi mali solo backpack (4/4)

Torek, četrti dan (4/4) >>> [3. 7. 2018]

Noč v hostlu ni bila najboljša. Nekdo v sobi je grozno naglas smrčal! Ker sem bila utrujena, sem vseeno zaspala, pa sem se potem kar naenkrat spet zbudila. Spet zaspala in se spet zbudila. Spet zaspala in se spet zbudila. K sreči je tisti človek odšel navsezgodaj zjutraj in sem (smo) lahko potem do osmih zares dobro spali. Drugače je bil Subraum hostel ok. 20 eur na noč in to v centru mesta.

Mesto Rostock. Ogledovanje znamenitosti v mestnem jedru. Univerza Rostock je najstarejša univerza v severni Evropi in je 500 let starejša od naše ljubljanske.

Nakupovanje – nekaj stvari, ki jih potrebujem v vasi in iskanje malega darila zame. Darila za moj rojstni dan, ki ga prejšnji dan nisem našla. Danes sem si kupila uhane v svetli turkizni barvi. Lepi so. Moj spominek na mesto Rostock. =)

Fotkam vse mogoče in za menoj se oglasi nekdo, ki nekaj hoče … »Bakan?« vprašam. Ja. Prav sem imela. Bil je, če se prav spomnim, Srb, ki je nekaj časa živel v Dubrovniku, zdaj pa je že 30 let v Nemčiji in letos prodaja sladoled pri jezeru Krakower See. Željko. Malo sva klepetala. Nemško-slovensko-hrvaško. Najbolj sem si zapomnila tale stavek: »Vse te razumem, sestra«. Ja, nekateri še pomnijo, da smo – južni bratje – še vedno bratje. Če se najdemo tako daleč od »doma« … smo res.

Odpravim se do cerkve sv. Marije iz 13. stoletja (St. Marienkirche, St. Mary’s Church), ki naj bi bila res vredna ogleda od znotraj (tako je pisalo na mojem brezplačnem zemljevidu iz hostla). Bilo je res. Zelo visoki stropi, barvna okna (vitraž), ogromne, večnadstropne baročne orgle, bogata prižnica in mojstrsko izdelana astronomska ura iz 15. stoletja. Ura deluje mehansko, brez kakršnekoli elektrike. Vsak dan jo je treba ročno naviti. Neverjetno. Vse v cerkvi je zares mogočno, zares močno okrašeno, bogato in polno. (Prostovoljna vstopnina je 2 eur). Vsekakor vredno ogleda.

Vrnem se v hostel, po prtljago. Malica iz skupnega hladilnika? Plus kosilo. Enolončnica soljanka v restavraciji nasproti hostla. Grem na železniško postajo. Pred drugo uro sem bila na peronu, moj vlak je šel šele ob 14.25. Ziheraš.

Na vlaku sta me kar naenkrat zagrabili velika slaba volja in tesnoba. Kot da nič na izletu ni bilo dovolj dobro. Nisi dobro splanirala. Premalo časa si bila na morju. Preveč si letala naokoli po Rostocku. Nisi si vzela časa za preprosto sedenje v parku v sredi centra. Nisi se povabila na porcijo sladoleda s smetano in čokolado in piškoti za rojstni dan! Obljubila si si, da boš šla na sladoled ali na tortico. Kako je zmanjkalo časa? Preveč si nesproščena glede vlakov. Preveč si nesproščena glede kopanja. Non stop nekaj sanjariš in nisi zares tukaj. Samo enkrat si šla v vodo. Preveč si želiš »pravljico« in ne zmoreš zares uživati sama. Nisi vzela kopalne brisače (improvizacija je bila čisto ok). Nisi dobro splanirala, morala bi iti še v mesto Warnemünde. Preveč si plačala za vse skupaj. Gotovo bi lahko ceneje prišla skozi. Nisi, nisi, nisi … Perfekcionizem in krivda včasih prideta … Danes mi je jasno, da sem stvari naredila dovolj dobro … a me pogosto zagrabita z vso močjo. Vse je narobe. Nič ni dovolj dobro. Skoraj mi je šlo na jok, toliko slabega sem si imela kar naenkrat povedati. Poskušala sem se sprostiti in ker sem bila zelo utrujena (od ne-spanja in pešačenja) sem na vlaku zakinkala. Ko sem se zbudila, sem bila bolje. =)

Pot nazaj je bila drugačna kot pot v Rostock. Nisem šla čez Berlin, šla sem čez Uelzen. V bistvu najprej v smeri Hamburga (Harburg). Oho, skoraj lahko rečem, da sem bila v Berlinu in v Hamburgu (obakrat le na postaji).

V Uelzen smo prišli ob 18-ih. Presenetila me je čudovita postaja v stilu Hundertwasser. Ker sem imela veliko časa sem zavila v res lepo trgovino z umetninami in ročnimi izdelki in indijsko glasbo … Z užitkom sem si kupila še par kamenčkov in verižico z modro modrim sodalitom. Ko bom našla lep in ugoden lapis lazuli, bom zamenjala obesek. Sodalit je cenejša različica modrega kamna. Kupila sem še nekaj malega za cimro. Namesto spominka ali razglednice s potovanja. Mislim, da sem dobro zadela.

 

Salzwedel. Čakanje. Utrujena sem. Čakam avtobus za Poppau. Še ena ura vožnje. Poppau. Uspelo mi je. Uspelo mi je. Uspelo mi je! Sama sam potovala, uspešno prestopila in ujela vse buse in vse vlake. Nastanitev je bila ok. Vedno se bojim, da bo kaj narobe z rezervacijo ali overbookingom in bom ostala brez postelje nekje v nekem neznanem mestu. Precej trapasto, vem.

Moj prijatelj pravi, da sem »bi, pa ne bi« oseba. Bi rada počela in naredila marsikaj … Ampak po drugi strani pa ne bi … Bi, pa ne bi. Bi, pa ne bi. Ampak zdaj sem! Uresničila svojo željo! Kljub strahu sem šla povsem sama na potem po Nemčiji. Bom šla v Iran pred 30. letom? Imam samo en razlog proti: »Ljudje mislijo, da se ne spodobi plačati prek 2.000 eur agenciji (nujno Oskar), če sem brezposelna in bi morala šparati.« Je to res edini razlog proti? Ja. Aha. Torej … Bom šla v Iran v spomladi leta 2019. Razen če bo možnost, da grem enkrat drugič z overlanderji (to sem letos zamudila).

Zvečer sem prišla v Poppau. Na zadnji postaji štiridnevnega mini popotovanja me je čakal zadnji košček (motiv) iz Klarine 4×4 sestavljanke. Muc. Mačkon. Črno bel. Črn, z belim gobčkom in belimi tačkami. Tak, kot ga imamo na naših Rovtah. Vesela sem ga bila. Ne vem, zakaj točno. Morda zato, ker je bila sestavljanka rešena, morda pa zato, ker me je spominjal na našega Timija. Tomija. Morda zato, ker je zapredel takoj, ko sem ga pobožala. Jaz navadno sploh ne božam neznanih mačkonov … Ampak je res sedel tam … Kot da bi čakal name. »Tukaj sem«. Zadnji košček sestavljanke dobiš, ko prideš domov.

Med potjo do Sieben Linden sem sporočila še »domov domov«, mami in bratu, da sem srečno prispela … ter poklicala še nekoga, ki je pozabil na moj RD, pa sem ga vseeno želela slišati. Vzel si je čas za kratek telefon. Prijeten, a prekratek klepet. Več trenutno očitno ne morem ne nafehtati, ne izsiliti. Tako je. Iskrena pozornost in čas sta darili, ki morata biti dani povsem prostovoljno. Tudi prekratek telefon je bolje kot nič.

PRIHOD NAZAJ – DOBODOŠLA SEM

Pridem do vasi. V bauwagnu me na polici čaka darilo moje cimre Verene. Bilo je tako lepo. Čutila sem besede »Dobrodošla doma. Misila sem nate. Želim ti vse dobro«. Napisala mi je lepo in osebno voščilo, ki je povezano s tem, kar v resnici rabim v življenju.« Zeliščno masažno olje, ki ga je naredila sama, voščilo, nekaj sladkega in okrasek, narejen iz brezovega lesa. »Boginja je v tebi«. Srček. Tako lepo. Ničesar nisem pričakovala. Nobenega sprejema. Pričakovala sem, da mi bodo voščili v četrtek, ko imamo Kolibri popoldne in nameravam speči pecivo. Ganilo me je.

Odložim stvari in grem v Kolibri kuhinjo po vodo, že par ur sem bila žejna. Jeremy je večeral, malo razlagam, kako je bilo … in opazim, da je na kuhinjski mizi še eno voščilo in še eno darilo. Oh … Darilo zame, od vse Kolibrijev ter čudovit šopek roza-vijoličnih cvetlic. Zdravilen ayurvedski čaj, knjižica z Sieben Linden recepti, sladkarija in kartica s pravimi dobrimi željami. Še enkrat ganjena. Rožice, pentja, besede na kartici … vse narejeno s pozornostjo in ljubeznijo (mislim, da je bila Verena). Ful lepo. Rojstnodnevno darilo in hkrati dobrodošla nazaj darilo.

Morda … nimam vsega in vseh … Lahko pa sem zelo zelo zelo hvaležna, da imam to, kar imam. Mogoče … moram malo manj sanjati »pravljico«, ki jo želim nekoč imeti … in biti zares več s srcem in glavo tukaj in zdaj. Ker … v bistvu je tukaj marsikaj pravljičnega. Zdaj, ko to tipkam, sem prvič v življenju svoj »sveti leptop« odnesla ven, kjer v prijetni senci, v posebnem smešnem stolu, tipkam in poslušam, kako Sebastian igra kitaro. Lepo je tukaj.

Skupaj sem za štiridnevno potovanje zapravila (ojej) 250 eur. Veliko. Točno toliko, kot dobim v dveh mesecih tukaj (Taschengeld ali žepnina). Ni mi žal. Nemčija je dražja kot Slovenija in to je moje edino potovanje letos. Vse tri nočitve skupaj so bile 90 eur. Nekaj manj kot 70 eur sem plačala za vozovnico Salzwedel – Rostock in nazaj. Okoli 30 eur sem dala za vse ostale vozovnice. Ostalih cca 60 eur sem porabila za hrano, pijačo, spominke, par stvari, ki jih potrebujem v vasi in nimajo veze s potovanjem, razglednice, najem kolesa za en dan ter darilo. Vožnja je bila najdražja. Želim si, da bi na morju ostala dlje. Morda pa pridem še kdaj v te konce. =)

 

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.