Nalagam

prosim počakajte ...

Moj prvi mali solo backpack (2/4)

Nedelja, drugi dan (1/4) >>> [1. 7. 2018]

Drugi dan je bil namenjen kolesarjenju. Zjutraj (po počasnem vstajanju in zajtrku) sem še malo poklepetala z mladimi migranti in Srbom – zdaj je povedal, da je v resnici Bošnjak iz Sandžaka – nato  pa sem najela kolo. Moja receptorka je bila – čudovita. Nisem vedela, da je najem koles le do 10-ih in sem seveda prišla kasneje. Z oddajo koles se ukvarja nekdo drug, pa je vseeno vzela ključ, šla z menoj do kolesarnice in mi dala kolo (5 eur za cel dan). Ni ji bilo težko, rada mi je naredila uslugo. Ful lepo od nje. Vse dni je bila zelo pozorna in prijazna. Videla je, da res nisem razumela tega o kolesih in videla je, da sem sama na potovanju in da mi manjka malo človeškega stika in pozornosti. Ostale receptorke so bile ok in so korektno opravile svoje delo. Ona pa je bila srčna. Mama človek.

Kolesarjenje torej. Veliko kolesarjenja. Vsaj za moje pojme. Ravnina in urejena gozdna pot … ampak zvečer sem bila popolnoma crknjena. Vsekakor pa moram reči, da je bil gozd v nacionalnem parku zelo lep in prijetno hladen. Hišice v turističnem mestecu Prerow so … ljubke. Luštne. Kot iz pravljice. Nekatere so celo pokrite s trstičjem. Ne, to ni slama. Sem šla pogledat od blizu. Trstičje je. Trstičje sem videla tudi v jezeru, ko sem kolesarila.

 

Prerow. Nakup razglednic in znamk. Turistična plaža in dooooolg pomol, pesek, modro morje, galebi in tiste tipične nemške košare (der Strandkorb) na obali. Malo se usedem na plažo in opazujem ljudi. Utrujena sem že, pa hočem še do svetilnika (der Leuchtturm) in nazaj in potem nekje še v vodo … Uf. Pot do svetilnika se je vlekla. Vseeno sem hotela videti še to … in zdaj mi ni žal. Morje je bilo čudovito, na peščeni plaži pod svetilnikom pa sem nabrala pisane kamne baltskega morja, ki jih bom namesto spominkov odnesla v Slovenijo.

 

Vožnja nazaj. Mislim, da sem v tem dnevu naredila vsaj 25 km po gozdnih poteh. Je ravnina, ampak že na polovici poti so me bolela stegna, pozneje pa tudi rit (sedež!). Prikolesarim nazaj, grem v sobo, spet malica, prepakiram … in nazaj na kolo. Če danes ne grem v vodo, ne bom šla noben dan. Do plaže je samo 3 km, lahko grem pred večerjo tja, v vodo in nazaj. Nisem ravno ljubitelj plavanja in vode in morja, raje sem na kopnem, ampak izlet na Ostsee brez plavanja pač ne šteje! Gremo!

Sej ko sem enkrat v vodi … ni več mrzla. V bistvu je bilo fajn. =) Aja, mimogrede – a veste, da je Baltsko morje zelo zelo NE-slano? Sem bila kar razočarana. To morje skorajda ni morje!

Vožnja nazaj, tuš (to noč imam sobo s petimi posteljami povsem zase) in večerja. Luksuz. Sem pa crknjena. Zares crknjena. Jaz sem leni človek … tole je pa ekstremno športno aktiven dopust!

Non stop se mi »mudi«. Preveč sem si zadala. Danes sem res šibala sem in tja in gor in dol. Zapičila sem si v glavo, da bom videla oboje in potem še plaža in po plavanju takoj hitro hitro nazaj zaradi večerje …  Moj dopust mora biti bolj na izi. Jutri, ob 9.30 moram že vrniti ključe sobe in … ja, morala bi ostati vsaj en dan dlje tukaj, na morju. Si bom zapomnila za drugič.

P.S.

Lepo je tukaj. Res lepo. Ogromno fotk sem naredila. Veliko sem prekolesarila. Plavala sem. Vse štima. Ampak … mi manjka nekdo. Vesela sem, ker vidim, da zmorem potovati sama … Ampak … si želim, da bi imela koga ob sebi. Te dni sem ogromno na telefonu. Kličem brata, da mu povem, da srečno potujem, objavljam fotke in mini zgodbice na Instagram in FB … Tako vsaj vidim, da me ljudje spremljajo in da z menoj (na daleč) občudujejo lepo morje in mi želijo srečno pot še naprej. Kljub res lepi naravi, kljub prijaznemu vzgojitelju iz Sandžaka in srčni receptorki … sem malo osamljena. Lepo bi bilo … biti tukaj z nekom. Letos očitno še ne.

Jutri je moj rojstni dan.

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.