Nalagam

prosim počakajte ...

Moj prvi mali solo backpack (1/4)

Sobota, prvi dan (1/4) >>> [30. 6. 2018]

Ob 8.00 sem štartala iz Poppau Orta. Bus. Salzwedel. Vlak. Stendal. Vlak. Berlin. Zelo velika, ogromna večnadstropna postaja. Vendar samo 13 minut za prestop. Kam naj grem? Kam naj se obrnem? Kje je moj tir? Spomnim se, da smo bili tukaj, ko smo šli s šolo na ITB – turistično borzo Berlin (2015). Kje piše, kje je moj vlak, kje je moj tir? Vse je označeno, ampak tirov je veliko … Na informacijah vrsta. Nimam časa. Vprašam čistilca. Napotil me je navzdol, v klet postaje. Ja, na vozovnici piše »tief«. Grem dol po prvih štengah. Ni moj vlak. Nazaj gor in dol po sosednih štengah – druga dva tira. Mudi se mi. Ni moj vlak. Gledam ure in minute odhoda. Nisem ziher, ali je Rostock zadnja postaja in bo to pisalo na zaslonu ali ne. Nazaj gor in dol pri zadnjih štengah. Že vidim napis Ostsee. Ja, to bo to! Ampak na vlaku ne piše Rostock. Spet vprašam. Že prej sem spraševala ljudi, ker res nisem vedela, kaj mora pisati na zaslonu. Ja, vlak je pravi, ampak en vagon se bo kasneje odcepil in zato je treba iti na drugi del zelo zelo dolgega vlaka. Zadnja minuta in tečem med ljudmi ob vlaku. Prvi razred … Jaz rabim drugi razred … Hitro, hitro … Ja, ujela sem vlak in tudi pravi del vlaka. Je pa bilo … Napeto. Konec dober, vse dobro.

Na vlaku za Rostock sem sedela na tleh, pri vratih. Vsi sedeži so bili polni. Poleg mene je sedela zrela ženska, ki je enkrat nekoč potovala po Indiji. S hčerjo in vnukom so šli na morje. Kakorkoli že – v Indiji se je naučila, da se res nima smisla sekirati za čistočo evropskih vlakov in stati na nogah. Po pol ure si itak zmatran in se usedeš. Torej se splača se že na začetku usesti na tla in je mir. Če si preživel-a Indijo, boš tudi to. Torej sem se na tla pri vratih usedla tudi jaz (če sem preživela Indijo, bom pa tudi to). Kako smo ljudje v različnih okoliščinah različno tolerantni do »umazanije«. Hm.

Železniška postaja Rostock. Dve oz. tri slabe izkušnje. Prvič: ženska na informacijah me ni razumela in me je enostavno odslovila z besedami »Ich verstehe kein Wort.«. Ja, če bi se potrudila, bi ti morda uspelo, ane? Zato si pa tukaj? Jaz rabim vozovnico za naprej, do mojega kraja na obali. Grrr. Poguglam vse s telefonom (Bahn.de) in grem do okenca za nakup vozovnic. Uslužbenka mi je razložila, da lahko kupim vozovnico le za železnico, torej le do polovice poti in šele nato na busu kupim dodatno vozovnico do mojega malega kraja. Še dva prevoza torej. Zato torej ženska na informacijah ni nič razumela. No, tale na okencu je bila ok, mi je pa prodala vozovnico po polni ceni – pozabila sem reči (ali pa je ona pozabila vprašati), da imam celoletno Deutsche Bahn kartico za popust. (Plačala sem 7,00 eur namesto 5,25). Ni problema, samo za princip gre.

Vlaka še ni, lačna sem in grem kupit nekaj za jest. Najslabši del postaje v Rostocku – Turek mi je prodal »rolo« brez mesa. Na sliki, ki sem jo pokazala, je bilo jasno, da mora imeti meso. Ah, ja, Očitno mi je na obrazu pisalo, da ne vem, kaj naročam. V Sloveniji vzamem jufko kebab, tukaj pa ni pisalo jufka. Grrr. Očitno je vedel, da ne bom zbrala poguma, da bi se šla nazaj pritožit.

Vlak. Postaja Ribnitz-Damgarten. Ena ura časa. Odpravim se v mesto, na slepo najdem supermarket (Rewe) in uspem priti pravočasno nazaj! Juhej! Dobro mi gre!

Bus, ki je vozil do moje postaje Born-Ibenhorst je že dišal po turizmu, morju in počitnicah. Videlo se je na počitniško oblečenih potnikih, videlo se je v pokrajini … Počitniške hišice, manjši hotel, trgovinice … in končno moj cilj. Postaja sredi ničesar. Lepa kratka pot skozi gozd in … nekaj po 17. uri, sem prišla v svoj Jugendherberge (mladinski dom, mladinski hotel). Ful sem vesela, da sem srečno prispela in da je tako lepo tukaj.

 

Receptorka je bila zelo prijazna. Nimajo veliko ne-nemških turistov. Rezervacija štima. Cena štima. Vključeno imam večerjo (ki se začne čez pol ure) in zajtrk. V sobi za pet ljudi imam samo eno cimro, pa še ta bo tukaj le eno noč. Jaz ostanem dve noči. Vse je dobro. Soba lepa, kopalnica lepa … Ful vesela. Fino bo tukaj! =)

Po večerji grem peš do plaže. Pozno je, a še vedno svetlo. West Strand. Nekaj manj kot 3 km je do tja. Gozd je čudovit. Narodni park je tukaj. Vorpommersche Boddenlandschaft. Zelo je nenavadno … Takoj za čudovitim hladnim svežim in zelenim gozdom se začne pesek in za nasipom se odpre pogled na … neskončno prostrano morje in sonce za oblakom. V Sloveniji nimamo zelenega svežega listnatega gozda vse do plaže.

Peščena plaža je bila ob tej uri skorajda brez ljudi. Čudovito, neverjetno, popolno. Sedim na plaži, hodim po plitvem morju, zunaj je še svetlo, fotkam in sem enostavno srečna. Srečna, ker je res tako zelo lepo tukaj (gozd, pesek, male bele školjke na pesku, morje, sonce) in srečna, ker se je moja pot (z vsemi postajami vred) srečno iztekla. Ne glede na vse – sem sposobna iti sama tja, kamor pač hočem iti. Feels god!

Mimogrede – če kdaj koga pot zanese v te kraje – zelo priporočam moj Jugendherberge Born-Ibenhorst. Cena za dve nočitvi s polpenzionom (zajtrk  in večerja) v predsezoni je 70 eur, s takso vred. Vse ostalo na polotoku Fischland-Darß-Zingst je dražje. To je res lep polotok.

Aha, še nekaj. V sosednji hiški je skupina nepolnoletnih migrantov (najstnikov) z vzgojitelji. Eden izmed vzgojiteljev (socialni pedagog) je iz Srbije. Že takoj ob prihodu sem na recepciji radovedno vprašala, če je slučajno tukaj kaj Slovenec, pa mi je receptorka rekla, da je ena skupina z različnimi narodnostmi … Ženska, ki je tudi spremljevalka te skupine, je bila ravno zraven in je takoj povedala, da je bila pred mesecem dni v Sloveniji, na dopustu v Kranjski gori, kjer so imeli neko noro tekmovanje s poniji (kolesi). Slovenija se ji zdi … čudovita! =) Lepo je to slišat.

V prihodnjih dneh sem malo klepetala z njimi. Predvsem z vzgojiteljem iz Srbije … Eritreja, Sirija, Afganistan, Libanon in – tega nisem pričakovala – celo iz Albanije je bil en fant. Daniel. Edini, ki zares zna angleško. Vsi so prišli v Nemčijo brez staršev in zdaj živijo v stanovanjskih skupnostih, z vzgojitelji. Nemčija do polnoletnosti lepo skrbi zanje. Dobijo šolo, hrano, nastanitev in žepnino … celo na morje jih peljejo za en teden … hkrati pa je njihova prihodnost negotova. Papirje za stalno bivanje v Nemčiji je namreč zelo težko dobiti. Morda jih pošljejo nazaj. Z Danielom sva govorila angleško, Srb je z  mano govoril srbsko, jaz pa sem s Srbom govorila knjižno slovenščino in sva se razumela. Krasno! (Res mi je žal, da si njegovega imena nisem uspela zapomniti.)

Delite z drugimi

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.