Nalagam

prosim počakajte ...

Kategorija: Blog

Čas celi rane

V knjigi z naslovom Pot solza (Jorge Bucay) se na strani 179 nahaja zgodba. Nekoliko jo bom skrajšala, ampak veliko se je ne da skrajšati. Vsekakor je knjiga vredna branja in jo toplo priporočam … ter hkrati upam, da je ne boste pogosto rabili. Govori namreč o izgubi, izgubah vseh vrst in žalovanju.

Izgubljeni »samo prijatelj«

Poskušala sem obdržati stike. Na začetku sva uspela klepetati. Fajn je bilo govorit z nekom, ki ni bil tam in ki je imel svoj odrasel in zrel pogled na stvari. Po parih mesecih ni šlo več. Ni šlo. Nekako sem izsilila 10 minut pogovora a je bilo jasno, da noče govoriti z mano. Vsaj javil se je. Takrat. Zdaj se ne javi več.

The Kolibri 2018 (slo)

The Kolibri smo mi. Mladi prostovoljci v ekovasi Sieben Linden. Trenutno nas je tukaj enajst, a avgust je pred vrati. »Stari« kolibriji bodo počasi začeli zapuščati gnezdo v Sieben Linden in prišli bodo novi. Šest jih bo odšlo v mesecu avgustu. Pred začetkom zime odidemo še trije. Dve punci bosta ostali dlje.

Moj prvi mali solo backpack (2/4)

Kolesarjenje torej. Veliko kolesarjenja. Vsaj za moje pojme. Ravnina in urejena gozdna pot … ampak zvečer sem bila popolnoma crknjena. Vsekakor pa moram reči, da je bil gozd v nacionalnem parku zelo lep in prijetno hladen. Hišice v turističnem mestecu Prerow so … ljubke. Luštne. Kot iz pravljice. Svetilnik, nato pa vožnja nazaj, plaža in kopanje.

Moj prvi mali solo backpack (1/4)

Peščena plaža je bila ob tej uri skorajda brez ljudi. Čudovito, neverjetno, popolno. Sedim na plaži, hodim po plitvem morju, zunaj je še svetlo, fotkam in sem enostavno srečna. Srečna, ker je res tako zelo lepo tukaj (gozd, pesek, male bele školjke na pesku, morje, sonce) in srečna, ker se je moja pot (z vsemi postajami vred) srečno iztekla. Ne glede na vse – sem sposobna iti sama tja, kamor pač hočem iti. Feels god!

Moj teden v Sieben Linden

Moj teden je zelo raznolik, saj delam na treh različnih področjih – v turizmu, v kuhinji in na vrtu. Priznati moram, da mi ta razpored najprej ni najbolj ustrezal, zdaj pa sem ugotovila, da je zame pravzaprav dobro, da sem povsod po malo. Zdaj, ko je vse tako pisano, se pa letajočem delu v turizmu enostavno veselim stacionarnih dni v kuhinji, kjer je delo mirnejše in urnik stalen. V kuhinji in na vrtu mi zelo ustreza tudi to, da nisem »na odru«.

Evita Mici

»Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na svetu si, da sam SI SONCE

in da s sveta odganjaš – SENCE.«
(Tone Pavček)

Se trudim. Vadim, rastem, se učim in se spreminjam.